Karavanke

Beg v višine iz petih razlogov: gore, samota, trening, narava, hlad. Dva od teh sta bila le želja. Samota prevečkrat prekinjena z Dober dan, hlad pa se je potegnil previsoko, kamor vrhovi naših gora ne sežejo. Iz Drage čez Preval na Begunjšico, na Zelenico, Vrtačo, Stol, do Tinčkove koče, na Roblek in nazaj v Drago. Užitek drvenja navzgor in navzdol, ko kljub butanju srca telesu ne zmanjka moči.

Oči na pecljih pa beležijo trenutke. Persen.

Igra oblakov in svetlobe ustavi korak. Let sokola, prehitrega za pritisk na sprožilec je čas za počitek. Če vidiš, če čutiš. Živo in neživo. Vsekakror živo. Malenkosti trenutkov so močnejše od pomakanja trnkov v enolončnico vsakdana.

Balvani. Odkruški. Povod za esej o miniljivosti in relativnosti časa. Še parkrat spat in ne bo me več. Oni ostanejo večno?

Zvoki. Tišina, napolnjena s pogovori ptic, jokanjem mladičev, šelestenjem listja, ki počasi zaključuje letošnje delo. Plodovi dreves zorijo. Hrana za mnoge, seme za prihodnost. Gozd je danes drugačen kot je bil pred desetletji. Ravno tak, kot ga vidiš. Jerebike sekajo monotonost zelenega.

Ki monotonost sploh ni. Ukrivljena starost govori o pogojih življenja. Ki se dogaja. Počasi, nezanesljivo, do smrti.

Drevesa, prepuščena samo naravi, odmaknjena v strmine, varna pred motorkami, so drugačna. Kako podobno je pri ljudeh!

Je res smisel življenja življenje na plaži, čivava in Bmw?