nedelja, 4. oktober 2009

Klečica

Še so poti, kjer tudi konec tedna ne srečaš ljudi. Popolna tišina. Včasih jo prebode let prestrašnega divjega petelina. In to je vse. Ni treba da sije sonce, če ga nosiš v sebi.
Še Dik se oblizuje. Pa ne od hrane. Sploh ne take.
Z odprtimi očmi na treningu. Časi, ko sem gledal na uro namesto narave, so davno mimo.
Povabilo na blues.

Ni komentarjev: