torek, 15. november 2011

Belo sonce

Kakšna izguba časa to življenje?
In zakaj ga imam ravno jaz?
Mislim čas ali pa tudi življenje.
Raje neham misliti na glas.
In v prazno srepo zrem, itak vem da ne vem,
vsake tol'ko si lahko malo lažem, preveč pa ne smem!

Drugi dan, drugi veter
in mi ni čisto nič odveč,
še belo sonce je lepo, spominja me na sneg,
ki ga kot otrok na jezik lovim,
on pa mi pada v oči.

In slišim kako se smejim :)

In kobilice, ki so pred nami bežale iz posušenih trav,
so čisto dovolj, da bi še enkrat isto izbral.
Včasih se spomnim, da bi takrat lahko s tabo odšel,
a zdaj se mi zdi mogoče še slajše to,
da samo vem, da bi te lahko imel!

Zmellkow

1 komentar:

Evelina pravi ...

Pri takih pesmih ponovno ugotovim, kako zelo rada imam poezijo! Daje mi občutek lebdenja....