nedelja, 11. marec 2012

Hčerki v objem

Enako čutiva, a se premalo vidiva. Pogrešam jo, mojo Piki. Dobro, da Amsterdam ni predaleč. Zjutraj sedeš v avto, zvečer pa objemaš nasmejano glasbenico, ki prvič v življenju, especial for me, naredi gibanico. Eh ja...



 Je uspela? Bo dobra?

 Njam...
Takale pot, sam, je zelo primerna za premišljevanja. Mogoče kdaj napišem kaj sem stuhtal. Sicer pa je treba pazit na cesto. Bilo je kar nekaj kritičnih situcij. Ena zame, ki se je srečno iztekla, ostale za druge, in niso so vse srečno iztekle...



Holandskih hiš za Ruth nisem slikal. Niti dneva odprtih vrat v Lodderju. Nova roba je na voljo. Bonsajska mislim.

Ni komentarjev: