četrtek, 29. marec 2018

Aljaska 2003; 4. del

Tenana - Ruby, 200 km ( in več)

Ob petih zjutraj je prijetnih -12C, le sneg je mehak. To pomeni, da bodo kolesarji, ki so pridobili dva do tri dni prednosti, kolesa vlekli za ušesa.
Eh Rok, ne vem še, ali ti privoščim, ali se mi smiliš?
Gre počasi in spredaj mora biti še slabše, kajti v Rubyu ni niti še organizatorja z motornimi sanmi.

Načrtujeva, da bova dvakrat bivakirala, tretjo noč pa po trojni večerji spala v postelji.
Stuširana in skulirana.
Matr bo fajn!


Prvi dan narediva okoli 70 kilometrov. Ujame naju Tom, američan, bivši Tjulenj ameriške vojske. Z dvajsetimi kilogrami na pulki nama parira z lahkoto in nasmeškom. Če je pa tukaj kaj za smejat....?
Popoldan začne senžiti in temperatura je le malo pod lediščem.
Tik pred nočjo se na desnem bregu reke nekaj sveti. Ne me jebat, koča! To je noro. Nepričakovano razkošje v točno pravem času.
Pred kočo sedi Eskim na motornih saneh s pivom v roki.
" Bi radi prespali na toplem?"
"..še prašaš ejga.."
" 50 dolarjev vsak, pa boste."
Gorenjska škrtost in volja specialca tu izgubijo svoj smisel. Z veseljem plačamo.
V koči sta že dva kolesarja, na pogled mrtva. Spita kot ubita. Nekaj podobnega peči oddaja toploto zanemarjenemu prostoru 4 krat 5 metrov, polnemu smeti, brez miz in postelj. Luksuz.
Skuhava si večerjo, makaroni iz konzerve, narediva si 3 litre vode iz snega in seveda mrkneva v blažen spanec.

Do jutra se je nabralo še šest kameradov. Eden, zadnji, je proti zori vstopil, debelo pogledal, se rahlo nasmehnil in kot snop padel v sanje. Samo smrčanje je izdajalo, da je še živ.
Seveda, kar ni pošteno, razen nas prvih, nihče ni plačal za udobje.


Ponoči zapade pol metra snega. In še ga mede. Z Branetom se odločiva, da greva naprej. A po eni uri tavanja v snegu, kjer nisva videla niti par metrov pred nosom, se strinjava, da je nesmiselno in prenevarno. Koča je le koča. Komaj najdeva pot nazaj.
Treba bo počakati da preneha sneženje in upati, da se kdo od domačinov odločil peljati v Ruby.
Ležimo in premišljujemo. Vsak ima hrane za približno štiri dni. Je treba šparat. Zato samo kdaj pa kdaj slišiš hrustanje, ponavadi oreščkov, čokolade, prepečenca in podobno. Nič konkretnega. Naprej zna biti še huda jeba. Kdo ve koliko dni je do Rubya, kakšno bo vreme..?
Čez dan se nam pridružita še dva Italijana, Še vedno sneži kot za stavo. Zvečer jih pride še pet. Smo kot sardine v konzervi. Eden čez drugega. Smrdimo, smrčimo in prdimo. Pa kaj? Če ne bi bilo te koče bi se vsak po svoje tresli v svojih šotorčkih, razkropljeni po mogočenem Yukonu.

Naslednj dan se sneženje začne umirjati. Dopoldan se končno na motornih saneh pripelje domačin iz Tenane. Pove da že cel dan rešuje sotrpine in jih prevaža v Tenano. Sedaj gre, čeprav ne ve zakaj nam pomaga, v Ruby, da bomo lažje in varneje spravili svoje riti na toplo. Damo mu vsak po 5 dolarjev in stric je videti zadovoljen.

Sneg se je spremenil v dež. Vsekakor bolje kot minus 40C. In s smučami sva tokrat v prednosti midva.

Yukon je neskončen. Tako  po dolžini, širini in po dolgočasju. Levi breg, desni breg in otoki. Nikoli konca.
Ob devetih zvečer, mokra kot cucka, postavljava bivak šotora in preklinjava dež.! Jebeš tako Aljasko

Ko si kuhava juho, začnejo padati debele snežinke. Benti, če ga spet pade pol metra, prideva v Ruby spomladi. Ležeč na trebuhu, plavajoč na vodi!
Branetu crkne še kuhalnik.
Ponoči se okrepi veter in temperatura pade na minus 25C. Spalka je mokra, jutra pa noče in noče biti.

Še v temi se premražena, mokra in nenaspana skobacava iz šotorčkov in probava čimhitreje naprej. Pospravljava opremo in vse je en sam led. Na žalost tudi Branetovi prsti. Ne more jih ogreti in ne more držati palic.

Ob devetih zjutraj se veter umiri in malce ogreje. Ker vsako mažo na smučeh led pobere, ali pa je sneg tako počasen, da je vsak korak čista muka, hoče Brane naprej peš. Jaz sem za smučanje mučenje. Nekaj časa se prepirava. Zagotavljam mu da bova s smučmi hitrejša, njega skrbijo prsti. Grem naprej. Prej pridem v Ruby, bolje bo.

Po uri samostojnega mučenja se razvije vihar. Veter in sneg, kar naenkrat. Kje je naprej, kje zgoraj, spodaj..??? Kako dihati? Vsakih nekaj minut se spustim na kolena, da me ne odpihne. Diham kot dvoživka. Malo na kisik, malo na sneg. V mislih sem doma, na toplem v objemu mojih. To so trenutki, ko spožnaš kaj ti v življenju največ pomeni! Kako jasno in enostavno.

Tri ure Omega stanja. Kot je prišlo, je tudi odšlo. Puf. Nebo se je zjasnilo, ohladilo na minus 30 in pripeljali so se možje na motornih saneh. Pomahali so. In za seboj pustili čudovito sled do Rubya.

Popoldan zaslišim grmenje ob jasnem dnevu. Halucinacije? Ne, helikopter Apach se počasi bliža in spušča. Vidim kopilota ki mi kaže palec. Vrnem ga. Odleti naprej. Zgleda da nas pogrešajo.

Ženem naprej. Še ena noč pri teh temperaturah in mokrih cunjah na Yukonu - ne hvala.
Kje je Brane, kaj je z negovimi prsti, nima kuhalnika...???

Proti večeru  iz smeri Rubya pridrvi domačin. Vpraša če je vse OK, če kaj rabim. Samo vode, vode. Zmanjkalo mi je bencina, da bi topil sneg, pil nisem že pet ur. Dehidriran na beli, zmznjeni vodi. Žal ne v pravi obliki. Nima je. A frajer se odpelje nazaj in in čez eno uro mi prinese plastenko ledene vode. Noče denarja, moje solze so mu dovolj. Objameva se in vem, da bom spal na toplem.

Ruby me pričaka po sončnem zahodu. Najprej poiščem zdravnika in mu povem, da me skrbi za prijatelja zaradi pomrznjenih prstov.
Nesebično se mu odpelje nasproti in mu direktno pove da trenutno črni prsti lahko odpadejo. Naj se odloči, ali prsti ali tekma? Ni dileme.


Moji gležnji so kot rokometne žoge. Žuljev na pretek. Spet B&B, toplota in hrana. Zato naslednji dan počivam, hodim kot senca  in razmišljam kako daleč je še do Noma!? 480 kilometrov je za mano. Pred mano pa....

torek, 27. marec 2018

Aljaska 2003 - 3.del

MANLEY - TENANA; 120 km

Pol petih zjutraj je bog, ali pač neka druga sila, pobarval nebo. Snežno belo, z zelenimi in oranžnimi odtenki. Valovalo in vijugalo je tam gor več kot eno uro. Nepopisno in neopisno. Ko doživiš, se počutiš Loleka na zemlji.

Ogranizator je trdil, da bo prvih dvanajst kilometrov malo v klanec, potem po dolgo navzdol.
Šala. Po štirih urah se še vedno vzpenjava. Imava občutek, da greva na Denali, ne pa čez grič v naročje vsemogočne reke Yukon. Po snegu čez gležnje in pri -25C je jebeno naporno. Pulka ni več 25 kilogramska, vsaj občutek je tak, je 100 kilogramska.



Po "ne me jebat", stokrat izrečenih, pride končno dvokilometerski spust. Z nasmehom do ušes prismukava v ledeno dobo. Kot bi odrezal se je sneg spremenil v led - valovito pokrito. Tundra, pokrita v sneženo ledeni oklep z nevidnimi  prsti upogiba gležnje, kolena in kolke v položaje, ki jih nočem doživeti več ( pa sem jih v naslednjih letih še nekajkrat). Počasi in previdno, da ostanejo noge in smuči cele. Pulka pa buta, kot bi imela ročno zavoro in speed prestavo.
Nekje vmes prečkava jezero - Fish lake. Zamrznjeno in brez snega. Šipa. Tuliva od užitka, ko soročno porivava z vsaj 15 kilometri na uro. V daljavi vidiva kolesrja. Zdaj na kolesu, zdaj na tleh. Nama je smešno. Naj še oni malo najebajo (sori Rok). A prekmalu mine. Valovito pokrito čaka tudi na drugi strani. In tako dalje do večera.
Ob enaidvajsetih  nama je jasno, da bo noč Aljaška, mrzla. Raztovoriva opremo za bivakiranje, kuhalnike in hrano. Potem drdrajoča po obrokih kao spiva do štirih. Vmes, za intermeco, volkovi tulijo v nebo. Upava da se ne menijo o pozni večerji ali zgodnjem zajtrku.

Ob enajstih dopoldan naju objame Yukon. Do pet kilometrov široka reka ledu in upanja, da veter res piha v hrbet. Seveda, larifari. Piha v v obraz, tja do 50 kilometrov na uro, s posipom zamrznjenega snega. V pore, žepe, povsod. Oh ta sneg.


Pred sončnim zahodom sva v Tenani, majhni vasici Eskimov. Njihovo mnenje je, da smo nori. Popolnoma. Počasi se začenjam strinjati. Take nas vidijo pijani. Tako skušajo pozabiti na gon po svobodi, ki jim je bila odvzeta, na osamljenost in še kaj. Belcev, razen nas, ne marajo.

Vasica je res majhna, a razkropljena. Zato se odločiva da v prvi hišici vprašava kje se skriva njihov B&B, Bad and breakfast. Ko po dolgem trkanju odprem vrata zagledam dva metra pred seboj zadetega Eskima za mizo, na kateri je poleg trave ležala puška. Njegove rdeče izbuljene oči so vpile, šibaj! Ne moreš verjeti koliko energije nama je še ostalo za šprint.

A na koncu vasice, čisto na koncu, stoji B&B, nežno plav, s toploto in hrano opremljen počivalnik.



četrtek, 08. marec 2018

Alajska 2003 - 2.del

Nenana - Manley, 160 km

Kripa, ki je nekoč bila avtobus, nas na štart pripelje s peturno zamudo. Na dnevno luč spominjajo samo še detalji na zahodu. Hitro se preoblečemo, obtežimo z opremo, hrano, čelkami in ob 18:35 - gremo. Sneg je suh in trd, mraza pa -20 C. Z Branetom sva dogovorjena, da bova čimdlje tekla skupaj. Ob morebitnih nepredvidenih okoliščinah bo varneje in lažje. Roku se smeji, ker  je prvih 5 km ob trasi cesta. Že po petih minutah izgine v noč. Andrej gre svoj tempo. Je tip, ki potrebuje malo spanca. Noč je njegova moč.


Ob enih zjutraj sva z Branetom utrujena in zaspana. Skuhava si juho, iz spalnih vreč in ležalnih blazin narediva posteljo. Do petih zjutraj tresoče spiva po obrokih. Mimo pride Andrej in pomudruje kako je prav, da je treniral ponoči. No, zjutraj sva ga vseeno našla, kako pod grmom v bivaku smrči. Ker nimava pojma koliko kilometrov je za nama, pobožno upava, da bova v Manleyu do noči. Mraz ne popušča, snega pa je vedno manj. Če je smučanje po tundri brez snega prava muka, pa Rok toliko bolj uživa na trdi podlagi.

Gre počasneje, kot si želiva. opoldan srečava domačina s pasjo vprego.

" Ejga, kolk je še do Manleya"
"50 milj"
" Ne me jebat"

Ne me jebat je potem do cilja največkrat izgovorjen stavek, včasih v celem dnevu skoraj edini.
Računava da bova na tooplem okoli desetih zvečer, Rok malo prej, Andrej malo kasnje.
Pa nisva. Sploh se ne ustavljava in sva čisto tiho. Samo vlečeva pulko, gledava v temo in čakava na odsev hišne luči. Ki ga seveda ni in ni.

Ob dveh zjutraj prideva do table - Manley 8 milj (13 km)!
Ne me jebat!!!

Do sedmih zjutraj, ko rok že naspan nadaljuje pot, se v spanju, loveč ravnotežje, do konca zjebana privlečeva do koče, kjer je kontrolna točka, toplota, hrana in spanec.
Po 26 urah brez predaha, končno toplota, hrana, lizanje žuljev in spanec na tleh. Kot bi bil v najboljšem hotelu.

Okoli poldan naju zbudi Andrej. Iz izmučenega telesa razberem bolečino in žalost. Trebušna kila, ki je bila doma še čisto majhna, je postala večja in boleča. prenevarna za nadaljevanje. Težko je končati, a druge ni. No ja, je. A življenje je samo eno.

petek, 02. marec 2018

ALJASKA 2003 -1. del

15 let. Petnajst let od prvega stika z Aljasko.
Bilo je takole:

Testiranje opreme, ure in ure (in ure) treningov, zbiranje denarja in obljube domačim, da se vrnemo živi in zdravi, je spravljeno v torbah in glavah. Začenja se tekma za naše duše. Rok s kolesom, Andrej peš, Brane in jaz s smučmi na in čez Alajsko. 1800 kilometrov od začetne do zadnje točke. In vse vmes.
Aljaska je sever in Amerika, zima in cilj. Na lasten pogon premagati pot ki poteka po trasi znamenitega tekmovanja s pasjimi vpregami čez Aljasko od Anchoragea v Nome. Dolgih 1800 km.

A nikoli ni tako kot si zamisliš in želiš. Začelo se je z novicami o zimi, kakršne na območju Anchoragea ni bilo že 100 let. Ni snega, reke so nezamrznjene in je nenormalno toplo. Zato  je organizator prisiljen prestaviti štart 500 km severneje proti Fairbanksu, v vas Nenano. Velik del trase bo potekal po rekah, predvsem Yukkonu, nato pa po klasični trasi v Nome. Letos zato "samo" 1300 kilometrov. Sama ravnina (kar se je izkazalo za laž) in sama divjina.

Štirje slovenci  in še 29 kameradov z vsega sveta smo pripravljeni na boj. Bitko z razdaljo, mrazom, samoto, časom in predvsem s seboj.
Štart: 23. februar 2003.
Za adaptacijo in pripravo imamo devet dni.
Organizator nam za štartnino 500 USD nudi dostavo naših paketov s hrano, baterijami, rezervnimi oblačili...na dve kontrolni točki, za vse ostalo moramo poskrbeti sami. Logistika je pomembna in je tukaj problem. Fej, kako drugačna je hrana tukaj, kako neokusna ali zanič. Razdeliti jo moramo po kalorijah, predvidenih dnevih, po etapah... Nakupujemo, poizkušamo, pakiramo, razpakiramo, spet nakupujemo...Vse je ena sama zmeda, pa še začeli nismo. Kako naj vemo koliko dni bomo tolki milje do prve in potem druge vreče? S seboj bom vlekli 25 - 35 kg hrane in opreme, kuhalnike, šotore, spalke... Mislimo si - bolje več kot premalo, kar je za preživetje pametno, za naše vlečno telo pa rahlo preveč, kot se bo izkazalo.