četrtek, 08. marec 2018

Alajska 2003 - 2.del

Nenana - Manley, 160 km

Kripa, ki je nekoč bila avtobus, nas na štart pripelje s peturno zamudo. Na dnevno luč spominjajo samo še detalji na zahodu. Hitro se preoblečemo, obtežimo z opremo, hrano, čelkami in ob 18:35 - gremo. Sneg je suh in trd, mraza pa -20 C. Z Branetom sva dogovorjena, da bova čimdlje tekla skupaj. Ob morebitnih nepredvidenih okoliščinah bo varneje in lažje. Roku se smeji, ker  je prvih 5 km ob trasi cesta. Že po petih minutah izgine v noč. Andrej gre svoj tempo. Je tip, ki potrebuje malo spanca. Noč je njegova moč.


Ob enih zjutraj sva z Branetom utrujena in zaspana. Skuhava si juho, iz spalnih vreč in ležalnih blazin narediva posteljo. Do petih zjutraj tresoče spiva po obrokih. Mimo pride Andrej in pomudruje kako je prav, da je treniral ponoči. No, zjutraj sva ga vseeno našla, kako pod grmom v bivaku smrči. Ker nimava pojma koliko kilometrov je za nama, pobožno upava, da bova v Manleyu do noči. Mraz ne popušča, snega pa je vedno manj. Če je smučanje po tundri brez snega prava muka, pa Rok toliko bolj uživa na trdi podlagi.

Gre počasneje, kot si želiva. opoldan srečava domačina s pasjo vprego.

" Ejga, kolk je še do Manleya"
"50 milj"
" Ne me jebat"

Ne me jebat je potem do cilja največkrat izgovorjen stavek, včasih v celem dnevu skoraj edini.
Računava da bova na tooplem okoli desetih zvečer, Rok malo prej, Andrej malo kasnje.
Pa nisva. Sploh se ne ustavljava in sva čisto tiho. Samo vlečeva pulko, gledava v temo in čakava na odsev hišne luči. Ki ga seveda ni in ni.

Ob dveh zjutraj prideva do table - Manley 8 milj (13 km)!
Ne me jebat!!!

Do sedmih zjutraj, ko rok že naspan nadaljuje pot, se v spanju, loveč ravnotežje, do konca zjebana privlečeva do koče, kjer je kontrolna točka, toplota, hrana in spanec.
Po 26 urah brez predaha, končno toplota, hrana, lizanje žuljev in spanec na tleh. Kot bi bil v najboljšem hotelu.

Okoli poldan naju zbudi Andrej. Iz izmučenega telesa razberem bolečino in žalost. Trebušna kila, ki je bila doma še čisto majhna, je postala večja in boleča. prenevarna za nadaljevanje. Težko je končati, a druge ni. No ja, je. A življenje je samo eno.

1 komentar:

Sabina pravi ...

Prekrasno, zelo mi je všeč :)