Šprint po Julijcih

V gore vedno hodim sam. Ali pa plezat. Tokrat je moja ljuba ultramaratonka izbrala cilj, ki vodi tudi čez vertikale. Ker jo poznam, ker je moja, sem naredil izjemo. Pa sva se skup "gonila" čez vršace.

Sej je blo fajn. Ampak strah za mojo ljubo, nenehno priganjanje ure (in Ruth tudi) odvzame nekaj tistega, za kar hodim sam.

Konec koncev pa je duša na mestu. Iz moje kože pač ne more.

Takile kliki enostavno oplazijo!

Pa vsaj vonj po plezanju še doda svoje

Tudi če si v P.M.M.N. (beri: pički materini matere narave). A se sliš grdo? Mogoče. Ampak videt je pa noro!

Pa saj takih lepot ne moreš doživet nikjer drugje!

Kaj bi midva eden brez drugega?

Včasih kak pogovor steče v smer, ki jo vsakdo ne razume.

In vsako luknjo enkrat prekrije megla.

In noč!

Hlajenje

Bežim pred meglami. Tistimi v meni in tistimi, ki jih kuha mati narava. Ohlajam čorbo. Z mislimi izmetavam razkuhane koščke vsebine.
Bežim počasi. Občudujem ognjene obraze, poslušam tišino, začinjeno z žvižganjem toplega jugozahodnika.

Pomlad je rumena. Jesen je rjavo rdeča.

Vzepanjam se bo brezpotjih. Iščem prehode, varnost v nevarnosti, nič ekstremov. V spremstvu oblakov. Držim se skal, držim se trav, držim se samega sebe. Iz ure v uro sem višje, bolj prazen, bolj poln.

Krn pa čaka dnevov brez megle v naročju.

Vrh gore je le točka. Vse se dogaja na obzorjih. Vse dogaja znotraj.

Utrujenost je fizična. Samo fizična. Premosorazmerna.

CHAMONIX drugače

Namen in dogajanja poti v Chamonix so opisana tule. Z moje strani le nekaj megle, ki se je medtem plazila v moji zafrustrirani notranjosti.
Trideset let nazaj sem hrepenel po teh pogledih, želel v objem teh skal. Pa sem nekje, sam ne vem kdaj, stopil v drugo smer. Tako pač je in danes je prepozno. Namesto hladu skal mi dile prestavlja mraz snega, ampak razdrma pa jih pogled in vonj zamujenih poglavij. Danes jih doživljata Jan in Miha, kar me veseli, skrbi kot očeta, nadomesti pa vsekakor ne.

Ujet v kaosu turizma, v en dan, en prost dan pred Ruthino tekmo, nemočen, prepuščen dejstvom, sem zatajil svojo bit. V dobro najine ljubezni, najinega skupnega kolača. Instat doživljaj višine za plačane poglede.

Vse zanjo, ki sem si jo bolj ali manj priboril že pred tridesetimi leti, za njen cilj. Zato, samo zato. Za ljubezen je treba trpet. Zdaj vidim, kako to drži. V gondoli pohojen od množic, zahojen od samega sebe, na koncu vedoč, da je bil ta dan le preizkušnja, test, če Sem, če sem še.

Testo ostane isto. Le kruh postaja vse trši. Predvsem skorja.

In le od načina shranjevanja je odvisen njegov obstoj. Če ga dobi plesen, je po njem.

Zaenkrat še gre. Ker je ta kruh moja najljubša hrana, ker je to moj kruh.

Megle se podijo čez moje gore takrat, ko drugi občudujejo barve zahajajočega sonca. Ne žalujem za zamujenim, veselim se jutri. Zavedajoč se zakaj.

Te gore spolzijo v vse smeri. Tudi do Nejca Zaplotnika, ki je napisal:

' ŽIVETI! Kakor da si le en dan na tem svetu in moraš v tem dnevu vse doživeti in preživeti, obenem pa se jasno zavedaš, da je to čisto prekratka doba, da bi se česarkoli lotil. To ni hlastanje, niti melanholija, temveč mirno doživljanje trenutkov, ki jih zbiraš v mozaik, ne da bi si predstavljal, kakšna bo končna slika.'
Zato se ne splača obremnjevat z njeno končno podobo.Le z njenim smislom. Važno je, kaj hočeš z njo povedat. Ne, da na smrtni postelji poskušaš razlagat abstraktnost svojega življenja, upajoč, da bo kdo razumel.

Moje poti so samotne. In srečen sem, ko lahko iz vsakdanjega hrupa stopim nanje.

Karavanke

Beg v višine iz petih razlogov: gore, samota, trening, narava, hlad. Dva od teh sta bila le želja. Samota prevečkrat prekinjena z Dober dan, hlad pa se je potegnil previsoko, kamor vrhovi naših gora ne sežejo. Iz Drage čez Preval na Begunjšico, na Zelenico, Vrtačo, Stol, do Tinčkove koče, na Roblek in nazaj v Drago. Užitek drvenja navzgor in navzdol, ko kljub butanju srca telesu ne zmanjka moči.

Oči na pecljih pa beležijo trenutke. Persen.

Igra oblakov in svetlobe ustavi korak. Let sokola, prehitrega za pritisk na sprožilec je čas za počitek. Če vidiš, če čutiš. Živo in neživo. Vsekakror živo. Malenkosti trenutkov so močnejše od pomakanja trnkov v enolončnico vsakdana.

Balvani. Odkruški. Povod za esej o miniljivosti in relativnosti časa. Še parkrat spat in ne bo me več. Oni ostanejo večno?

Zvoki. Tišina, napolnjena s pogovori ptic, jokanjem mladičev, šelestenjem listja, ki počasi zaključuje letošnje delo. Plodovi dreves zorijo. Hrana za mnoge, seme za prihodnost. Gozd je danes drugačen kot je bil pred desetletji. Ravno tak, kot ga vidiš. Jerebike sekajo monotonost zelenega.

Ki monotonost sploh ni. Ukrivljena starost govori o pogojih življenja. Ki se dogaja. Počasi, nezanesljivo, do smrti.

Drevesa, prepuščena samo naravi, odmaknjena v strmine, varna pred motorkami, so drugačna. Kako podobno je pri ljudeh!

Je res smisel življenja življenje na plaži, čivava in Bmw?