torek, 4. december 2007

Dik spet doma :)

Ruth ga je našla na Planinci. Sedel je na mizi in čakal. Kako se počuti človek, ko izgubi zvestega prijatelja? To sem doživel že večkrat. Kako se počuti Dik?
Sedajle takole spi. Noč je bila dolga in negotova.
Upam, da bo tudi njemu ostal v spominu nauk te zgodbe.
Kako je bilo pa tule.

Dik

Pogrešamo Dika. Z Ruth sta včeraj užila svežino na Robleku. Diku se je od zadovoljstva mešalo. Očitno je zavohal žival in se brezglavo pognal v lov. Ni se vrnil. Danes bo dan iskanja. Če ga kdo vidi... Dikova včeraj zadnja slika:





In spet upanje. Vse skupaj je eno samo upanje.

nedelja, 2. december 2007

Nedelja, še ena, ki to ni sploh

Tako kot skoraj vsak dan, me je tudi danes notranja ura vrgla pokonci že ob štirih zjutraj. Težav s poležavanjem nimam, naspan sem, ker praviloma svet, ki ga vedno ne razumem, zapustim že pred deseto zvečer.
Fotografiranje bonsajev mi je prebudilo stari čut po lovljenju trenutkov skozi leče, vendar z mojimi očmi. Ker so se zadnja leta poti od pritiska na sprožilec do končne slike bistveno spremenile, pa tudi skrajšale, sem se malo poglobil v fotolaboratorij. Delo v temnici (če odštejem zgodnjo uro) je zamenjal računalnik.
Pia šopa jazz. Škoda, da ob teh slikah ne znam podati vsaj še zvoka. Kamo li občutkov.




Za začetek sem zadovoljen. Je pa trajalo, da sem se prebil skozi osnove Photoshopa. No, popolnosti tu ne bom iskal. Ker jo že na drugih področjih iščem zaman, se tega tu enostavno ne bom lotil. Glih tolk, za mojo dušo.

Vrtnarska sezona je končana. Z jutrišnjim dnem do februarja zapiramo trgovino. Pauza. Zato je treba naredit še analize, pa plane, pa...Ni kaj. Nedelja je primerna za take zadeve. Vmes pa navijat za naše biatlonce, pa tekače...

Ej, zunaj je spet tema. Pa sem si obljubil, da bom šel danes laufat...Eh ja.

sobota, 1. december 2007

Juniperus chinensis 'Itoigawa' - 3.del

Končano. Presaditev je bila v bistvu prestavitev v primernejšo posodo.

Šarija nisem štrihal. Ima narava čas, da ga sama. Ko bo malček razvil potencijale, bo les primerno siv.
Z vrha.
In še preskok iz prebonsaja iz Japonske v prebonsaj iz Slovenije. Času čas.


Junij 2008

In še presajen:
Granulacija substrata je bistvena za uspešno koreninjenje!
Takole pa zgleda moj foto studio. Danes je bilo sonce malo premočno. Nimam še ustreznega senčila za take primere. Je pa že naročeno.


petek, 30. november 2007

Juniperus chinensis 'Itoigawa' - 2.del

Od zadnjega striženja do danes sem ga večkrat držal v rokah. Bonsaj mislim. Ni bilo sile, ki bi me potegnila v kronosinklastični infidibulum (beri Vouneghuta ml.). Čas in feeling za nadaljevanje zastavljenega dela sta skočila skupaj danes popoldan.
Najprej sem se lotil debla. Odrezal sem še dve najnižji veji. Nista bili v kontekstu. Deblo je ravno, brez prave ideje. Gibanje in občutek starosti sem vdihnil z obdelavo v suhi les - džin in šari (jin in shari). Danes na grobo, ročno. Jutri, po dokončanem oblikovanju ga še fino očistim in premažem z jin tekočino.
Malo bližje. Slike so danes bolj kavbojske. Svetloba je umetna. Fleša ne obvladam.



Drevesce se počasi nagiba k dokončni, v glavi zaviti, ideji. Takole, odvečnih vej ni več. Sedaj je na vrsti žičenje. Najprej 'grobo', debelejše veje:

Danes me je prehitela noč. In to sredi popoldneva. Za fino žičenje potrebujem dobro vidljivost, zato bom nadaljeval jutri. Upam. Zvečer greva z Ruth na rojstnodnevni žur prijateljice Lidije. Ma, bomo pili vino ino ribe jedl...

Izgled pred
in po
današnjem meditiranju.

sreda, 28. november 2007

Pozna jesen

Mrzlo jutro mi je po žilah pognalo kri. Včerajšnje Ruthino pohajkovanje http://www.misti.si/ruth/2007/11/dan-za-ogled-smuarskih-terenov.html je dodatno narekovalo beg v gore. Vsi vrhovi so bili v oblakih, zato sem se odločil za sredogorje. Pohajkovanje po brezpotjih. Iskanje sebe in, seveda ne bi bil jaz, jamdorijev.
Ko sem gozdove pustil za sabo, so oblaki izginili. Z gora in iz glave.
Našel sem tišino in speče ruševje. Vrnem se drugo leto.
In našel sem smreko. Z odrezanim vrhom. Na sumu imam Aleša (tole zna bit njegov teren). Za njegove pojme je sicer preveč batina, a je žmohtna. No Aleš (ali kdorkoli), če je tvoja, povej, da drugo leto ne bo slabe volje.
Robe je dovolj za oba.
Tudi Stol je snel kapo in nekam sramežljivo sončil čelo.
Presenetil sem gamse. Diku se je skoraj zmešalo. Dik na špagi, gamsi varni.

Obhodil sem področje z rdečimi bori. Preveliki so čudoviti. Manjši pa... A postajam izbirčen?
V skalovje ujeta mala, ampak stara smreka.
Stol pa postaja mogočen. Vabilo sprejeto.
Med potjo nazaj sem obiskal gozd črnih borov - Pinus nigra 'Austriaca'. Kot bi ne sedli v to okolje. Kraljujejo na majhnem območju. Njihov habitus je nekaj posebnega, neznačilnega za gorske razmere. Tu si je narava delala prostor za oddih s pridihom na Afriko. Ali pa mogoče na morje?

Razvejani so v popolnost. Brez žic, brez obrezovanja. Vredno posnemanja!
Če bom nekoč razstavil nekaj podobnega, bodo kritike o slogu na prvem mestu. Takrat pokažem te slike. Kdo pa si upa kritizirat mater naravo. Mater ejga.
Izbranka.
Izbranec.
Izbranček.
In duši ter telesu je bilo zadoščeno.