sobota, 2. februar 2008

Spet gaber

Kako isto drevo zgleda drugače v drugi posodi je teoritično znano. Praktično pa je takole:
Danes:

Včeraj:
Prejšnji teden:
Za tiste, ki jih moti barva posode:

Na bonsajskem forumu je bila ovalna varianta izzvižgana. Kjer je dim, je tudi ogenj. Čista resnica, češ, drevo deluje moško, posoda pa je preveč ženstvena. Kar precej poskusov simbioze sem probal, iskal svetlečo možačo. Tale bo prava, vsaj za dve leti . Razen če ...

Odštevanje

V četrtek sem na sodišču pustil še zadnjo psihično utež. Prazen, popolnoma prazen, sem šel na sneg. Dve uri počasnega blojenja po gozdu me je počasi postavilo v normalo. A trening to ni bil. Pač. Trening samospoznanja. V "mojem" okolju.
Včeraj pa nov, pripravljen na obremenitev. Telesa, seveda. Do odhoda na Aljasko je še 14 dni. In kar nekaj nerešenih problemov glede opreme je na spisku. Izbira smuči in čevljev, na primer. Ob pol osmih je bila pulka natovorjena -18 kg, nahrbtnik poln - 10 kg, smuči namazane.


Par centimetrov novega pršiča čez zmrznjeno podlago. Ob negativni temperaturi nekaj najboljšega za tek in hojo po potjih in brezpotjih. Če maža prime, stroj dela s polno paro. In maža je prijela.
Kot na Aljaski - z motornimi sanmi prevožen celec. Naravnost v gozd.
S pulko sva že Eno. Nekaj modifikacij, ki jih je spretno opravil ata Niko, mi je vleko "shrambe" zadovoljivo olajšalo.
Kjer se le da, lastniki džipov dokazujejo, da do narave in miru nimajo nobenega spoštovanja.
Na srečo ne povsod. Javorniška planina vedno navduši. No, razen ob vikendih, ko se nekateri naslonjeni ob samotne brunarice, odpetih fensi bund, nastavljajo vse preveč toplemu soncu. Popoldan so bile sledi pulke marsikje že rekreativno zavožene.
Večer, za zaključek, pa še s pulko in peš. Tudi čez sveže poravnano smučišče.
V dvanastih urah sem se odločil o smučeh, popil tri litre tekočine, pojedel kos kruha, dva piškota (Pia ve kaj imam najrajši) in pet energijskih ploščic. In vem, da sem pripravljen. Še 14 dni načrtnega naprezanja. Vmes pa seveda družina in služba.

sreda, 30. januar 2008

Ruhpolding - MSP v biatlonu

V nemškem Ruhpoldingu se odvija mladinsko svetovno prvenstvo v biatlonu. Včeraj sem šel navijat za Miha in ostale Slovence.




ponedeljek, 28. januar 2008

Še malo presajanja _ gaber in cipresa

V rastlinjaku se poznajo pomladne temperature. Nanje se odzivajo tudi nekateri bonsaji. Me veseli, me poživlja.

Chamaecyparis obtusa - Hinoki cipresa; 3. del

Koreninski sistem je bil sistem, da se reče. Celo dopoldne sem praskal in izpiral zemljo. Na žalost, res škoda, nebarija, sicer čudovito drevo, nima. Japonci že vedo, kaj prodajo v Evropo. Čaka še na obdelavo džinov (spodnji bo gotovo šel) in fino česanje.

Izbiral sem med šestimi posodami. S pomočjo Tilna sem izbral tole. Po najino, majka.
Malo z viška:
Prej:

Carpinus laxiflora - gaber, v novi posodi. In s skrajšanim vrhom. Pomoč kolegov drugačnega, boljšega videnja. Spredaj:

Zadaj:
In še razlika:

A kaj je tista bela pika spodaj? No, to je ena rdeča pika.
Barve, barve. Nisem se utegnil posvetiti fotografiji. Splomladi.

nedelja, 27. januar 2008

Od zore do mraka

Ob 5h se je Mrzli studenec vsaj približno držal svojega imena. Minus 11 stopinj. Za trening ta prava temperatura. Najprej malo hoje po ledeni cesti do Rudnega polja. V Icebugih je šlo, pulka pa je kljub 15 kg drasela lahkotno.

Viševnik se prebuja v soju lune.
Prvi sončni žarki so zažigali vrhove dreves. Prebujanje narave je res enkratno. Skoraj tako, kot prebujanje moje Ruth. Z ure v uro sem bil višje. Tudi temperatura. Okoli poldneva je bilo že kot konec marca. Rahel topel veter in sonce do fulla. Tišino so harmonizirali samo glasni napevi ptic. Res, pomladni občutki.
Sneg na sončnih legah je bil moker, v senci pa suh in zmrznjen.
Pogled na drugo stran. Karavanke.

Ob pol dveh je bila lakota huda. Kosilo v 15 minutah. Dehidirirano rižoto preliješ z vročo vodo, počakaš dest minut in ješ. Od ameriškega vesoljskega programa, kjer so razvili postopek, imamo tako tudi navadni zemljani korist. Hrana je pred pripravo izredno lahka, potem pa, kjub svojemu izvoru, okusna. Sploh, če si utrujen in lačen.
Predrajsal sem kar velik kos pokljuških cest. Srečal nisem niti enega človeka. Na Rudnem polju pa je bilo politično tekmovalno živahno. Kako drugače.
Misli so ob koncu dneva počasnejše, zrak pa počasi hladnejši in barve spet rdeče.
Zadnjo ure sem užil na sveže potegnjenih progah od Javorniške planine do Mrzlega studenca. Sladica.
Etapni situacijski trening. Manjkal je samo mraz. Ni hudič, da se v naslednjih treh tednih priprav tudi ta ne pokaže v vsaj približni obliki. V tisti ta pravi ga bo preveč na Aljaski.

Na Kitajskem pa takole:
Eh ja.

petek, 25. januar 2008

Rok - fat bike, friend biker

Milina. Javorniška planina na Pokljuki je dan pred vikendom samevala. Tišino sva parala samo zimoljubca, prijatelja, Aljaskarja, Rajmond - Rok in Rajko - Raje jaz.
Roku je pravočasno uspelo skompletirat bičikleto. Mislm, fat bike. Takole kolo je na Aljaski nekaj normalnega. Pri nas pa ljudje praviloma oči mečejo na peclje. Seveda moški zaradi kolesa, ženske pa...kva pa veš.
Gume so res obavtne. Moja smučka je videti prav shujšana.Ugtovila sva, da bova čez samo mesec dni že en dan garala. Naj bi bila okoli Skwentne. A to še ni nič. Čez samo dva meseca bova v pa Nomu!
Evo Roka v akciji. Najprej počitek.
Nato črnobela kristjanja.
In vožnja v liniji.
Družno sva jo mahnila tudi proti Kranjski. Dolini, seveda.

Evo Roka, skoraj v živo:

Jutri pa dan za pulko.Ljudje bodo pa spet čudno gledali, češ: " Kva pa je temu treba trugo sabo vlečt..."