Cogne - gore

Najin dopust, najino morje. Morje neskončnega miru, razgledov in ljubezni. 30 let, pa še kar. V gore hodiva celo leto posamezno, nekajkrat pa skupaj. Oba jih obožujeva, oba jih čutiva, ampak vsak po svoje. Prve korake narediva objeta, druge z roko v roki, naslednje ... jaz spredaj, odklopljeno priklopljen srkam višino, mir, sebe. Par korakov za menoj Ruth, s fotoaparatom in očmi nabiralca. Zaostaja da slika, zaostaja da zaužije vse maline, borovnice, robide, zaostaja da boža trave, da vonja rože ... in priteče za menoj. Toliko ima za povedat ...
Vsak na svoj način pobirava darila. Mene njen način moti. No, ne mene. Moti moj mir, mir, ki mi ga nudijo gore. Ampak, ker je moja, ker sva eno, zadnje korake dneva (da o noči ne govorim) narediva spet objeta. A ni to fajn?

Bilo je, Ruth pravi romantično, jaz pravim to je to.

Povezana.

Če ne bi bil zastrupljen z Aljasko, teh "slik" ne bi bilo. Hvala Aljaska, hvala Andrea, Marko, Roberto!

p.s.

ja, ja Rok, teb tud hvala:)

Crespi cup 2008

Po nepozabnih dnevih, preživetih med 1500 in 3500 m nadmoske višine, na poti domov, sva se z Ruth prepustila še dotikom bonsajev. Bienalni Crespi cup v Milanu privablja trume ljubiteljev te umetnosti. Zakaj? Evo, nekaj zatojev:

Azeleja - letošnja zmagovalka

in le nekaj za pokušino...



Bilo je mnogo več. Ker slike energije ne odražajajo, bodi dovolj.

V novembru se bom udeležil seminarja japonskega mojstra Kunija Kobayashija. Delal bom na drevesu, ki je vredno slovesa mojstra. Izbira je bila težka:

Vendar zmagovita! O tem seveda več novembra.
Slovenska delegacija je bila letos dokaj skromna. Miha se spogleduje z velikani,
Tomaž ostalim razlaga zakaj je breza na razstavi.

Vesele urice, a ne!?

O hribih, občutkih, spoznanjih... pa mogoče jutri.

Na dopust

Z Andreo sva letos skupaj drsala neskončnost Aljaske. Dnevi, ki jih preživiš z nekom v divjini, ostanejo na disku za vedno.

Andrea ima v vasici Cogne, blizu Aoste v Italiji majhen družinski hotel. Povabil me je in z Ruth jo jutri mahneva na dopust. Če bo vreme, bo zelo hribovski. Vasico obkrožajo tritisočaki, če bo dež, bova pa počela kaj drugega; tek, bazen, savna, postelja...

Na poti tja obiščeva še prijatelja Marca in Roberta v Breschi, nazaj grede pa v Milanu razstavo bonsajev.

Intenziven počitek pred jesensko norijo na vrtovih.

SAM

SAM je tule za spremembo kratica. Za Slovenski alpski maraton. 50 kilometrov, iz Preddvora v Tržič po asfaltu, potem v blatne vijuge gora do Jezerskega. Ruth in Miha sta si dokazala, da zmoreta. In to vrhunsko. Miha kot zmagovalec v kategoriji do 30 let, Ruth kot druga v ženski kategoriji. Sam (tule ne kot kratica) sem bil spremljevalna ekipa in fotoreporter.




Dodatki in ideje pa tule in tule.

Novi bonsaji

Poletje je počasi praznilo police. Napolnile se bodo postopno. Za začetek nekaj slik novih dreves.
Notranjih je cela reč, tale dva sta med boljšimi:

Tale beli bor je pa zagotovo v top tri v Sloveniji. Pri meni ni bil niti en dan. Višina okoli 80 cm...
Lastnik je pa...khm, kaj je rekel, kako mu je že ime?

Je pa še na voljo tale črni plutasti bor. Višina 40 cm.
In kitajski brin. Priložnost za vrhunsko drevo v kratkem času.

In še kup ostale robe. Samo nekaj za podražit.

Cene pa visijo na drevesih. Jih bo treba videti od blizu. Kaj pa izdam tudi po telefonu. Ampak kot vedno, slike lažejo...

Tudi zaloga posod se počasi polni. Na voljo bo v prvi polovici oktobra. Vsi, ki ste izrazili posebne želje, boste pravočasno obveščeni.

Gabri looking good

Bil bi nekje visoko, pa palca na nogah nočeta v čevlje. V japankah se zato lotevam "japonskega" dela. Do zime je treba delat. Tudi z bonsaji.
Nova podoba. Ponovno ožičen in določena nova prednja stran. Juniperus looking good!
Gabri looking good:

My wife is looking good!
What a day!

Bonsajisti v zraku!

Ko me je Jemčev Blaž poklical, da gre skočit v tandemu, se se odločil, da grem zraven. Ni lepšega, kot videti prijatelja, ko mu v letalu oči lezejo iz jamic in ko pred padcem v globino spusti kisel nasmeh...
A glej ga zlomka, Blaž je bil čisto kul. Je pa res, da je potem v petih minutah s pretvezo, da pelje ženo in otroka na Bled na kremšnite, zapustil mesto adrenalina in tresoč se popil mrzlo pivo. Extrem vedno udari malo z zamudo. Direktno!
Ko so se z Bleda ustavili pri meni, je bil nasmeh že pristen in...seveda, on bi še!
Ne edini, Blaž! Pa poj nastane dilema: a skakat a za ta denar kupit bonsaj? :)

Jaz pa sem spet letel. Skozi oblake, skozi veter, skozi prostor in čas, spet vase! Tale slika malo laže. Glava paše na tisto telo v ozadju. Bistvo je, da se vidi sreča. Aneda?
p.s.: na koncu, ob hudo navitem pristanku sem se zrolal. Ne prav't naokol'!

Jamadori 3

Najti mojstrovine, ki jih je v več kot 100 letih obdelala mati narava, primerne za bonsaje, so pohodi, je sreča, je delo. In ko jih najdeš, je treba počakat, da adrenalinski učinek mine. Za uresničitev vizije je najvažnejša strpnost.
Z Mihom sva z zavorami božala, predvsem od spodaj, tri zaklade.



Nekaj pa je bilo že na pladnju.
In skrb številka 2 nastopa doma.
Vsakodnevna skrb. Meditacija.

Proti jeseni

V adolescenci poletja, proti jeseni, spet nastopa čas za vrtnarjenje. Prav zato sem tako redkobeseden. Pa še nohta na palcih nog imam črna. Posledica treh dni.

S športom se ukvarja žena, delamo pa mi! (p.s.: kakor kdaj in obratno)

Po zmagi na triatlonu jeklenih - kot se spodobi.

Eh ja, bo treba začet resneje trenirat. Če ne mi lahko uide. Baba ma kondicije...uf...