Pomlad-poletje-jesen

Prijateljem! Med tem ko me ne bo.

Namesto mene

Včasih se sprašujem. Namesto mene odgovarjajo drugi. Nič lepšega, če je to Pia!

Prostor-čas

Malo sem se skrival. V predavalnici brez klopi, poslušalcev in luči, tam kjer nevidni učitelji praskajo po zraku, ki je prostor-čas, rišejo poudarke in vedno prezgodaj odidejo v noč. Pospravljam in urejam ujeto na kup spoznaj, na vedno večji stožec, ki ga bo treba, nekoč, ko bom znal, iz sobe prestavit na prosto, na sonce. Ure napetega zadovoljstva zamenjujejo ure raztresenega ugotavljanja, da je premalo, brez pomena, imeti svoj kup, sedeti na njem in brez točnega vedenja kaj bi z njim, zapravljati čas, prostor-čas. Ne zavidam tistim, ki sedijo na svojem kupu denarja in z vrha tulijo da so srečni.

Vsak po svoje.

Sito

Mojih želja ne mečem v kotel pričakovanja z zavezanimi očmi. Mladostne neučakanosti, namazane z nepredvidljivostjo, ni več. Izkušnje in spoznanja s pomočjo samozavedanja z leti ustvarijo sita, ki lahkotno ločujejo zrna od plev, lažne upe od skritih, ponavadi težko dosegljivih, ciljev, želja. Vera vase, ne v boga, je pravo mazilo. Nemalokrat povožena, skoraj mrtva, se pobere, ozdravi in močnejša celi rane, zadane s strani naivnosti, neumnosti ali neznanja. So dnevi sonca in so dnevi megle. So noči dežja in noči polne lune. Vzorci tresljajev čudnega sita. Umetnost in znanje je pravočasno zamenjati mrežo, prilagoditi velikost lukenj velikosti želja. Ne uspe vedno.

Čiščenje

Ko nisem tak, kot bi želel, ko mi pljuča piskajo le zaradi kašlja, curlja pa le iz nosa, proste nedelje niso take kot bi želel. Ni treninga, ni piknikov, ni letanja po zraku... Nedelja, dan za čiščenje.

Psihofizično.

Neopravljena dela, tista: "Tole moram čimprej pospravit...",v takih dneh dobijo roke. Pospravljanje garaže na primer. Vedno bentim, vedno :" Kakšni prasci smo. Samo odlagamo. Garaža je prima plac. Tja človeška noga stopi redkeje. Če še malo zamižiš..."

Zunaj sije sonce. Za prehlajeno dušo ravno prav toplo. Za urico odklopa, za obračanje vase.

Beli bori so prvi začutili jesen. Množično rumenijo stare iglice. Čas za čiščenje. Nežno, previdno drsanje prstov skozi živo in odmrlo. Ločevanje. With a little help of my son.

Večje drevo, več iglic, več dela.

Nedelja je prekratka. Tudi za čiščenja.

Ugasnil sem med basketom. Predolgo noč pa vedno potrjuje jutranji glavobol. Plavi ponedeljek.

Vsakdan

Strpati ure dneva v urnik želja in zahtev. Problem. Vse je nujno. Najprej služba. Ob štirih sem buden in bister. Zato največ papirologije in matematike spljuskam v sončni vzhod. Večkratni vzvod za slabo voljo celega dne. Potem odpremo trgovino, banka, delo...
Treningi postajajo daljši, dan krajši. Prilagajanje delu in vremenu. Prilagajanje času, utripu srca, utripu dneva.
Bonsaji zahtevajo svoje. Vsak dan malo. Sprostitev. Miselna aktivacija.
Vmesni upadki obračajo stvari na glavo.
Zvečer ugasnem prej.

Dečin - Češka

Na povabilo Češke bonsaj zveze smo se s Tomažema udeležili njihove nacionalne razstave. Cilji: demonstracija, naučiti se nekaj novega, videti kaj zanimivega. Vse je uspelo.

Tri dni je minilo zvizz. Okoli sto razstavljenih dreves, večinoma vrhunske kvalitete v še bolj vrhunskih čeških posodah. No, tale je original nemška. Avtor Walter Pall.

Malo premalo za trinevno analizo. Narodni park v bližini je bil idealna točka za relaks.

Glavna zvezda je bil gost Walter Pall. Tokrat so bile njegove kritike razstavljenih dreves poučne, nezačinjene z njegovo veličino.

Par primerkov + boljše slike ; avtor W.Pall

Sobotna demonstracija je bila hitra, nekoliko živčna, a uspešna. Poleg naju se je trudilo še pet tujih mojstrov. Mr. Pall je obdelal moj bivši macesen. Komenter imam, pa ga ne bom objavil.

Tomaž je bil tokrat šef, Raje asistent, črnc. Pred in po Danes, doma, bo Tomaž dodelal finese. (ne bo, staknil gripo! op.p. 10:54)

Eto, toliko, na brzino.

Defekti

Še najmanjši, nepomeben, je tak, na kolesu. Razen če nisi brez rezervne gume, daleč od doma, brez telefona... Ampak, to se ne dogaja.

O drugih defektih kdaj drugič.

Odpotujem na Češko. Bonsaji, kakopak.

Spomin

Skozi spomin papirnatega obdobja, se je prebil do spoznanja, da je po toliko letih tavanja v popolni temi pozabil na radiatorju kopalnice ključe od omarice. Nekaj pomembnega je v njej, pa se ne spomni kaj. Kot brenčanje nadležnih komarjev mu misli impulzivno bežijo in prihajajo, pikajo, a odgovora ne dajo. Nazaj, spet nazaj, v kopalnico, do mrzlega radiatorja, bos in naveličan, po ključ. Z bojaznijo v strganem žepu, da bo v trenutku, ko ga bo držal v roki, pozabil kaj za vraga odpira ta kos natančno obdelane, mrzle kovine.
Ne da se mu, ne ljubi. Noče. Stati tu pa tako ali tako nima nobenega smisla.
Če bi našel stikalo...

Nagradno vprašanje

Kdor odgovori pravilno, bo zmagovalec. Od sreče se lahko zvrti, zato se splača!

P.s.:
Odgovori včeraj prisotnih bodo gladko zavrženi!