nedelja, 14. november 2010

Sakka Ten - Padova

Še en obisk razstave bonsajev in ogled demonstracije mojstra, mojstra mojstrov, Kunija Kobayashija. Predlani sem njegovo znanje srkal direktno, z delom na brinu, letos samo opazoval, obnavljal njegove lekcije. Vsak mojster ima svoje. Od vsakega najdem nekaj zase. Tako počasi gradim. Dograjujem svoj svet umetnosti. Z "ukradenimi" prijemi velikanov. A ne vsemi. Skrbno izbranimi. Tistimi ki se polno prilegajo moji viziji.
Tudi na razstavljene umetnine, ki so in nekatere tudi niso, gledam drugače. Sprejemam, ali pa ne. Velja samo osebna kritika, navznoter. Javna je brez pomena. Vsakdo pokaže svoje delo, svoj pogled in znanje na bonsaj. In vsakdo je, hvlabaogu, drugačen. Ni važno ali je neko drevo na razstavi všeč meni (razen če ni moje), pomembno je, da je zadovoljen avtor.



Slovenska delegacija je bila dolga 18.







Mali Veliki Kunio. Njegove oči gledajo drugače.
Letos demonstarcijo prenašajo v živo:

Nobene evforije. Samo par novih opek.

četrtek, 11. november 2010

Ulmus parvifolia

Kitajski brest drži liste do zadnjega. Ne meni se za slane in dež. Ko je vse že golo, se šopiri. Je vredno pokazat.

Pa tudi melaholična oblika ni slaba.

Vleče

Kako drugače!
Ko sivo zamenja modro.
Ko rjavo postane belo.

Kako vleče!

ponedeljek, 8. november 2010

Kratka zgodba o štirih možeh in kili lignjev

PETEK
V Biograd smo prišli džast in tajm. Pa se je Davorju vseeno mudilo. Davor je ribič, mi smo pa delavci. Njegov urnik se je včasih podrl, ne zaradi nas. Bil je malo siten. Mi pa ne. Prav fino smo se zajebaval.

Slika za Ruth (in ostale romantike)

Evo nas ribe. Pazite se!
Ko pade mrak, je čas za akcijo...
opazovanje...
in lov!
Ko pade noč, je treba uporabit lampe. Če delajo seveda.
Matej se je specializiral na parangale.
Rok je bil glavni mehanik. No, tudi za lignje je bil strah in trepet. Što to radi ovaj ludi Slovenac.
Potem so zbežali v noč. Lignji namreč. Mi pa na večerjo.
Sami stari mački. Eden še posebno!

SOBOTA
Po kavici (in šnopčku) gremo gledat kaj je v mrežah. Prejšnji večer vrženih.

Nič?
"dat ču vam ja NIČ..." vrag je odnia šalu!
".. jao, jao, nemoj Davore!! Saj je..."

Ja res, ampak ni da bi govoril. Večinoma trava. Ampak neuporabna. Škoda. Nič ne de. Gremo na zajtrk, popoldan in zvečer bo bolje!

"...a veš kolk rib mora bit tamle..."
Pa je šel Boštjan pogledat.

..." noro, kakšni komadi :)

"... jest tud hočem ribo!"

"...ma kakšno ribo! Zate je Morsko jaje!!!"

Baje je to redka specialiteta. Je se surovo. In je specialno ogabnega okusa. Bljah!
Bomo mi scmarli nekaj boljšega!

Mnogo okusnejšega.

Mehaničar pa medtem ureja, popravlja, potrebno za nočni lov.

Niso glih batine, so pa slastne.

In počasi gremo na morje.

Matej se vrže vezat vabe, Boštjan na palubi meditira, Rok gleda morje, Raje šofira. Nobene zgoraj slikane nisem zadel.
Pa začnimo...
...čas za lignje

Najprej je od sramu, da ga je ujel vajenec, pa še Slovenac povrhu, rdeč, potem postane bel. Najboljš zgleda pa pečen!
Rok, a je kej?
Matej "vadi" parangale, Davor komaj sproti snema ribe. Šala.
Nekaj pa le!
Ko smo prižgali luč, pa v morje smo jo potopili, so se lignji razbežali. Čeprav teorija govori drugače. Mogoče so videli naše face? Nikoli ne bomo vedeli.
NEDELJA
Pokanje in domov.
Lačni nismo bili, žejni tudi ne. In bilo je veselo. Kar je v bistvu bistveno.

petek, 5. november 2010

V lov

Moški smo lovci (Jamski človek). Največ izkušenj imam z lovljenjem muh in komarjev. Enkrat sem ulovil tud eno žensko, ki je kasneje postala moja žena. Njena velika želja je morje, kamor me je, zakon pač, spravila poleti. In ker naključja so, grem danes še enkrat. Lovit lignje.

S prjatli bomo na Davorjevi barki celo noč "pecal". Pa jutri tudi. Po moje se bomo, čeprav nobeden od nas ni pravi lovec (beri ribič), imeli prav fajn. No, saj zato tudi gremo. Tolk bomo spraznil morja, da ne bomo lačni. Žejni pa tudi ne.

ponedeljek, 1. november 2010

Smreka

Časovne luknje, neenakomerno umeščene v golaž bilanc prejšnjega tedna, sem polnil v ateljeju. Miril sem roke, pomiril sem um. Večina problemov je ostala. Problem smreke je začasno rešen.
Vitka skuštranka ni nikoli vzbujala posebnega zanimanja. Pri opazovalcih. V meni pač. Ni tako mlada, a ima sexi gibanje. Z novim načinom, bolj urejenim, zna bit še dobra baba.

Bolje? Valjda, ampak ne še najbolje. Še me nekaj moti. Ni še v stilu, ki se podaja njeni karizmi. Njena drža še ni koketna.

Veliko sem delal na "make upu". Zanemarjene gube starosti se da dandanašnji ne skriti, poudariti. Ker pri bonsajih so starejše lepše kot mlajše.
Prej:

In potem. Šla sva v detajle.

Noge je imela skrite. Tud niso slabe.

Še osrednji del.

Spet sem se nakaj naučil. In še malo, pa bom vse znal!
Ja pa ja!