Neznano

Odpeljala me je v neznano. Iskat sva šla mir in si še enkrat priznat, da se ljubiva.
Potem je zaspala.
Odasanjala je proč, z enakomernimi vzdihi, z enakomernimi izdihi. Sredi dneva, pod mogočnim drevesom, ki diha še tišje in nikoli ne spi. Z valovitimi vejami navzgor, proti soncu, v nebo. S tisočerimi prsti oprijeto v slabo in presuho zemljo, se niti ne zaveda, da daje senco, ga sploh ne zanima. Da ona spi, meni pa desna stran možganov začenja s svojo novo, a veeno malo obrabljeno igro.

 Igro vprašanj brez odgovorov, igro  življenja in smrti,

 igro psa

in mačke,

igro brez zaves in gledalcev.
Kot ona v sanje, moj jaz počasi odpleza iz zaboja, po deblu navzgor, po vejah, proti soncu.

Pomagam mu na tisoč načinov. Počasi se mi dozdeva kateri so pravi, kateri pa placebo. V glavnem, na prostost.  K svetlobi. 

 Ker sem slab igralec, ali mogoče čisto iz drugega vzroka, preskakujem poglavja navideznega scenarija.

 Zato se zbudim še preden zaspim.

 Kar pomeni, da sonce ne zahaja, temveč vzhaja. Z mojega drevesa gledano, jasno.

 Počasi, počasi in previdno, mislim dajem krila.

Odsevi

Teden je teoretično minil. Praktično je pred mano še nedelja.
Spet je drugače, kot je kazalo.
In  tudi je.
Drugače.
Kot je kazalo.

Odkar se je kepa stalila, mi ni polagat direktnih ovinkov na očeh publike. Vse je itak posneto, zabeleženo. Vse je možno preverit, samo približat se je treba. Subjektu. Objektu.

Nekoč, po moje v kratkem, bom sporočil o bonsajih.
Spet je drugače.

In pred mano je še vedno nedelja.

Kako se ljudje krmimo

V soboto sva se z Mihom, sinom mojim, metala v koroško nebo iz 4000 m, včeraj pa sem bil v Milanu.  V bistvu hodim v Milano na šoping . Tako, kot eni hodijo na šoping v New York, Pariz ali celo v Dubaj. Z eno malo razliko. Da imamo cilje, rezultate zapravljenega denarja, hudo drugačne.
Miha spi do srede v Tominu, fotk nakupov pa ne dam.
Ko padam z višine proti zemlji, ne razmišljam.
Ko se s kombijem furam po Italiji razmišljam mnogo.

fotka ni moja

luna pa še ne

Tokrat nič o politiki

Vlažilec zraka pretirava. In ujeto sonce ubija!



Polž

Gunga dne, ko je sonce padalo za Jelovico, se je odpravil navzdol. Najprej zaliman, gotovo še od prejšnjega dne, zatem počasi, kot zna le on, no ja recimo, jo je mahnil. Navzdol.

Zanimivo pa je bilo moje hitenje. Letal sem kot obseden, kar v bistvu tudi sem, pa ne, da bi mi kader ušel. Ne. Da bi mi te dni že prevroče sonce ne padlo za j.Jelovico.

 Ker rabiš stojalo, pa različne objektive, pa vizijo,

 pa idejo, pa tišino, pa sprožilec, ki ga ne najdem...

En kup problemov zaradi enega malega stumbanega polža.
Če bi malo kasneje gledal televizijo, zna bit da bi spet padu v depresijo...

Pa nisem. Potem, par dni kasneje, mi detajli še vedno držijo sonce nad obzorjem.

P.s.: enega lepega dne bom šel s kolesom na Jelovico. Pogledat kam pade. Sonce ti žarko!

Proggeto sedanjost

Urejam naprej. Čistim. Pucam. Stvari počasi postavljam na svoje mesto. Na moje mesto, bolje. Tudi bonsaje.

Kar ima namen, ostane. Ostalo gre.

Stvari, reči, dejanja, ljudje, cilji, spomini, usluge...

Foto novela - part 2

To my lovely wife and others who ,,,

p.s.: ni photoshop

p.s.s: prevod LOVELY:
ljubek

prikupen
srčkan
ljubezensko
erotično
etc...

Foto novela

Selitev

Dejavnost selim v novo dvorano. Brez stolov, brez oken. Kupil sem en poseben reflektor in nove natikače.

Razporejam. Sem že skoraj pri koncu.

Pospravljam. Še nekaj smeti odnesem.

Veš poet svoj dolg?

Vem:
- 197.634.-  banka
- 12.860.-    privat
- 74.455.-    odprte obveznosti
( podatki niso popolnoma resnični, torej uporabni za namen Statističnega urada)

Ni čudno da večino poetov zadane depresija ali postanejo alkoholiki!

Ali oboje.

Poplačal bom dolgove in ostal samo poet!

p.s.:
I wish!

p.s.s.:
komentarji v slogu " ja pa ja" bodo cenzurirani

p.s.s.s.:
pa sem ter tja kakšen pir...