V znamenju današnjega dne

Iščem te po najinih poteh,

kjer včasih skupaj sva hodila, skušam najti te v stvareh,

ki si jih ti tako ljubila...

Nikjer sledu o tebi sami,

povsod le tema in praznina,

životarim kot v omami,

vse moje bistvo bolečina...

Ko pa dan prevesi se v večer,

obupan nazadnje se predam,

potihne v meni ves nemir,

moj Bog, saj v srcu te imam!

B?!

 

Sončni vzhod z mojo Ruth

Kot nekoč.

Z luno,

z Dikom

in z Ruth v srcu...

Za Tvoj rojstni dan.
LJUBIM TE!

...50

30.1.1963 - 27.12.2012

Tako si se veselila današnjega dne...

Naprej

Začrtane poti so bile prekinjene.
Tiste, nepoškodovane čakajo. Ne smem jih pustiti, da jih preraste plevel. To vem.
A v temni noči ne vidim. Potrebujem luč.
Ali pa počakam na dan.
Saj vedno pride.
Vem da bo siv, mlačen.
Potem pa bo enkrat severni veter raztrgal oblake.

Vedno se bom spraševal,
le kam so vodile poti, ki jih ni več.

V blazinah vonj ostal je tvojih las

V blazinah vonj ostal je tvojih las -

in zdi se mi, da ti si še pri meni,

 da slišim v temi tvoj drhteči glas:

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči,

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca.

Ur sladkih dih po sobi še dehti -

in zdi se mi, da tiplješ ti po temi,

da tvoje krilo skozi mrak šumi:

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči,

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca.

Posvetil soj je mehko nad menoj -

in zdi se mi, da ti se sklanjaš k meni,

da v mraku me objel je pogled tvoj:

pa je le mesec, ki iznad črnih streh

v srebrnih me poplavil bo valeh.

Igo Gruden

En mesec...

ČAS.
En mesec, en dolg popačen, bodeč mesec, brez smisla, brez sonca. Kot bi bilo včeraj.
Ista in enaka bolečina. Še večja praznina.
Verjel sem Vate, v naju.
V kaj naj verjamem zdaj?
V posmrtno življenje? Tam, nekje. Da si srečna. mirna...?
Si tako osamljena kot jaz? Jokaš? Se smejiš? Vedno si se smejala.
So tam tud rožice?
Tečeš?

Me še vedno ljubiš??
Piščanček moj....

Nad oblaki

Cikli

Pomlad

 Poletje

Jesen

Zima

Kaj bo prinesla naslednja pomlad?
Poletje brez sonca?

Most

Ozek je. In hladen.

Ne vidim te.
Tvoj vonj ostaja.
Vabi.

Noči

Noči so črne. Počasi postajajo črno bele. Večtedensko prebujanje ob treh zjutraj se podaljšuje v zame normalno četrto. Se duh umirja?

Preden zakorakam v sanje,

me prazna postelja butne v zadnji jok. Z njeno sliko na prsih hlipam v strop. V rumeno, ki jo je pobarvala sama. Ponoči.

 Tavam po njeni koži, iščem vonj... Blodim. Brnim ob svečki, ki je zamenjala pomen. Blaznim.

Izpraznjena zaloga solz.
Le še umirjajujoče se hlipanje.
Odjuga bolečine pred spanjem.
Ki ne pride in ne pride.
Le ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ....

Knjiga pomaga. Dvojno.
Pomirja in zapira dan.
Tako enak, tako prazen, tako žalosten.
Dokler ne zaspim, brez objema, sam.
In sanjam.

Vedno o ljubezni.
Ki je ni več.
Ki bo vedno!